Bila je sobota zgodaj zjutraj. Sonce še ni čisto vzšlo. Ceste po Ljubljani so bile praktično prazne, ko sva se s sovoznikom Dejanom iz Šiške odpravila na pot.
Nekje na Viču se nama nasproti pripelje rdeča Panda 4×4. Kljub temu, da voznika še nisem poznal, sem navdušeno mahal in trobil. Pripeljala sva se na začetek Trnovega, kjer sva pred seboj na cesti zagledala zloščeno belo Pando, v njej pa Klemna. Skupaj smo nadaljevali še zadnji del poti proti zbirni točki na P + R Barje.
Tja so kmalu začele kapljati tudi druge Pande. Modra, črna, zelena, bordo, vijolična, še dve beli. Na koncu je bilo na parkirišču pred nami parkiranih 10 Pand. Takrat sem se zavedel, da nam je uspelo res nekaj izjemnega. Prvič smo združili 16 ljudi, ki se med seboj nismo poznali, a nas je družila skupna ljubezen do Pand.
Po kratkih začetnih formalnostih smo se v karavani odpravili proti centru Ljubljane. Kjerkoli smo se peljali, so se za nami obračali radovedni mimoidoči – nekateri so nam navdušeno mahali, nekaj pa jih je celo hitro izvleklo svoje mobilnike in nas fotografiralo. Ravno ko je sonce dobro vzšlo, smo se pripeljali na Prešernov trg. Scena je bila noro lepa, zato smo se zadržali nekaj minut, da smo lahko vsi ovekovečili trenutek. Ne zgodi se ravno vsak dan, da se s Pando lahko pripelješ na Prešerca. Pot smo nadaljevali mimo Magistrata, preko Starega na Gornji trg, kjer sta nas v pred kratkim odprti kavarni Ferdinand že čakala kavica in rogljiček. Vzdušje je bilo prešerno in udeleženci smo se ob jutranjem okrepčilu zapletli v pogovor, kot bi se poznali že dolga leta. V dobri družbi je čas zelo hitro mineval, a kmalu je bilo potrebno odriniti naprej.
Iz Ljubljane smo se odpravili proti Kamniku, od tam pa preko prelaza Črnivec v Zgornjo Savinjsko dolino. Pot je bila resnično slikovita, zabavali pa smo se tudi z učenjem komuniciranja preko radijskih zvez. Skozi Luče smo se pripeljali v Logarsko dolino, kjer nas je čakal kratek postanek, še prej pa ob vstopu v dolino obvezno fotografiranje z najlepšo panoramo v ozadju. Nato smo svoje Pande parkirali na parkirišču pod slapom Rinka in se peš odpravili do okrepčevalnice Orlovo gnezdo, od koder smo se lahko naužili čudovitih razgledov.
Po postanku smo s Pandami pot nadaljevali proti nepozabni panoramski cesti nad Logarsko dolino. Tam je asfalt zamenjal makadam in naše Pande so se takoj počutile kot ribe v vodi. Po približno pol ure vožnje smo prispeli na najvišje ležečo kmetijo Bukovc, kjer so nas, kjub temu da je bila sobota, pogostili s pravim slovenskim nedeljskim kosilom. Za prste obliznit. Po kosilu smo jo mahnili naprej po panoramski cesti in se na koncu spustili v Črno na Koroškem, od koder smo pot nadaljevali proti Dravogradu in se nato vozili ob reki Dravi do Mute. Tam smo se na kratko ustavili na terasi bara Mitnica, mimo katere teče reka.
Okrepčilu je sledil še zadnji del sobotne etape, in sicer preko Lovrenca na Pohorju do Koče na Pesku, kamor smo prispeli tik pred nočjo. Razgibana cesta je bila našim Pandam pisana na kolesa, zato smo v vožnji zelo uživali tudi vozniki. Na prelepem Pohorju smo obkroženi s stoletnimi smrekami skupaj na svežem zraku povečerjali in delili vtise o izjemnem dnevu, ki se je počasi iztekal.
Preden pa se je v celoti iztekel, nas je peščica sklenila, da gremo še na nočni krog po pohorskih gozdnih poteh. Nočna vožnja po temnih gozdovih ima svoj čar in po nekaj prevoženih kilometrih (in nekaj začasno izgubljenih Pandah) smo se vrnili spat v kočo.
Zbudili smo se v deževno nedeljsko jutro in po obilnem zajtrku zopet sedli v Pande. Nismo dovolili, da bi nam dež pokvaril razpoloženje. Preko Zreč in Celja smo se odpravili proti Žalcu, kjer smo imeli namen obiskati fontano piva. A ker pitje piva pod dežniki v nalivu ni prišlo v poštev, smo se odločili, da se k fontani vrnemo naslednjič, ko bo vreme lepše. Zato smo odrinili proti Grižam, kjer smo v piceriji Verdi Verdi ustavili na slastnih picah.
Po kosilu je vodstvo izleta prevzel domačin Tilen s svojo rdečo Pando ter nas vodil vzdolž reke Savinje po zabavni makadamski poti, polni velikih luž, v katere smo se zaganjali in uživali kot majhni otroci. Iz Savinjske doline smo se preko prelaza spustili v Zasavje, od koder smo pot preko gričev nadaljevali do GEOSSa. Tam smo naredili postanek za fotografiranje in kavo v bližnji gostilni Vrabec.
Polni lepih spominov na naše dogodivščine in prijetno utrujeni smo se nato odpravili nazaj proti Ljubljani, kjer smo naš izlet po skoraj 400 prevoženih kilometrih tudi zaključili, a sklenili, da se zagotovo kmalu spet vidimo! Morda celo v še večji zasedbi.